Noč in dan si ni dal pokoja, vedno si je glavo belil, je pazil in risal, filozofiral in eksperimentiral in si prizadeval, priti na sled važnim prikaznim in resnicam v naravi, ki bi bile potem živi viri za osrečenje človeštva. Po dve ali tri ure je včasih sedel pred mikroskopom kot muha v medu, ni se ganil, še sopsti si ni upal, le včasih je ves zamišljen glavo podprl in nerazumljivo v brado mrmral, pa zopet pogleda po ozki cevi, zmaje z glavo, zopet pogleda in po pol ure mu včasih strmi oko v predmet. Ko bi kdo njegovega občnokoristnega prizadevanja ne poznal in ga tako sedeti videl, bi morebiti mis lil, da dobri možic »quadraturum circuli« ali pa gotovega, nespotakljivega pomočka zoper pasjo steklino išče.