Medtem je pa tudi prišel, zgrabi po sreči gospoda za bedro in z združeno močjo potegneva gospoda na suho. Šnakšnepskovski je bil moker kot miš, nič se ni zavedel; kot črviv, ki ga je zimski vihar podrl, je ležal na tleh. Z ga začneva drgati in najin trud ni bil zastonj, počasi se zavé, pogleda in s tihim glasom pravi: »Kje ga imate? pokažite mi ga!«