Šnakšnepskovski se pa ne gane, zmeraj naprej rije po gnoju, ne vidi nič, ne sliši nič, kot bi bil v tretja nebesa zamaknjen. Le včasih globoko izdihne ‒ Adelops in diploma mu rojita po glavi. S klobaso in regljo si grem mirnega kraja iskat, kjer bi me nihče motiti ne mogel.