Vsi vlečemo sapo nase in po prstih tavava z za Šnakšnepskovskim. Ko gremo nekaj časa naprej tiho kot duhovi, nama dà Šnakšnepskovski z roko znamenje, da smo na mestu: in res se ustavimo pri veliki črni kopici. Ko jo bliže pogledam, vidim, da je kup netopirjevega gnoja; bilo je namreč teh živali po stropu vse črno.