Revež je bil precej životen in zdaj v ozki cevi stoka in zdihuje, kot bi ga bil na raženj nataknil. »No,! le korajžno, le še malo se pomakni naprej, bo kmalu bolje.«
»Gospod! jaz ne morem ne naprej ne nazaj,« zdihuje tako milo, da sem mislil, da se mora trda skala omečiti.