Vi greste za mano, in za vami gre.« je zdaj svoj tovor odložil in se je držal, kot bi mu črvi iz nosa lezli, in malo ozko luknjo, malo svoj trebušček pogleduje. Šnakšnepskovski se pa vrže na tla in po vseh štirih se plazi po luknji z nogami naprej, za njim grem jaz, in oba sva, akoravno težavno, srečno prišla v jamo, ki je bila precej skonca toliko visoka, da sva lahko pokonci stala. Ali ubogemu se je huda hodila.