»Da je mogoče,« me zavrne Šnakšnepskovski, »vam bom kmalu pokazal. Le storite, kar bom jaz storil. Vi greste za mano, in za vami gre.« je zdaj svoj tovor odložil in se je držal, kot bi mu črvi iz nosa lezli, in malo ozko luknjo, malo svoj trebušček pogleduje.