Moj želodec se je tudi že oglašal in jaz bi mu bil najraje precej postregel, pa sem si mislil, da v jami ne ostanemo dolgo in Šnakšnepskovski, ki tudi brez vse jede strpi, te ne sme osramotiti; ti bo pa pozneje bolj dišalo. Ravno sem hotel vprašati, zakaj se je pri Šnakšnepskovskih besedah smehljal, pa ni bilo več časa, ker je gospod prišel že nazaj, in urno se podamo k jami, ki je bila le streljaj od vasi.
»No! bodi Bogu, zdaj smo tu!« izdihne Šnakšnepskovski, »Bog nam daj srečo!«