Šnakšnepskovski je vedno o Adelopsu in o svoji slavi fantaziral, le včasih, ko je kako mušico po zraku videl, je obmolčal, je vzel mrežo in kot blisk jo udere za njo. Ker je bil dolgih nog, sta bila z mušico kmalu skupaj, le malokatera mu je ušla. Po danes ni veliko gledal, ker mu je bil vedno le ljubljenček Adelops pred očmi; tudi bi nas bilo iskanje preveč mudilo, torej smo šli hitro naprej, le ko smo do kakega frišnega kravjeka prišli, ni mogel Šnakšnepskovski skušnjave premagati, da bi ga ne bil vselej hitro in bolj povrh prebrskal.