To je bilo preveč, odpovedal se je soldaškemu stanu in vzel od njega slovo. Sicer je bil pa vojak od nog do glave in ko so njegovi tovariši veseli »Soldaško« prepevali, je on tudi vselej s svojim zamolklim glasom bolj potihem z njimi renčal; le pri vrsticah: Soldat živi vesel v en dan, saj cesar da pol hleba in kar je treba, je z glavo zmajeval, ker ni mogel nikoli zapopasti, kako more odraščen možak s pol hlebom zadovoljen biti. Torej se je tudi že drugi teden, ko je v ta stan stopil, pri stotniku zoper pol hleba pritožil ‒ in pritožba je pomagala.