Brez ovir pridemo iz mesta, le včasih bi se bil kak pes rad trdnote Šnakšnepskovskove suknje prepričal, katerega je pa Šnakšnepskovski, takih napadov že navajen, vselej s koščkom kruha, katerega je v ta namen vedno pri sebi nosil, potolažiti vedel. Ko pridemo do kasarne, reče Šnakšnepskovski: »Počakajta tukaj malo, imam nekaj opraviti.« S temi besedami gre proti gnojišču, ki se za kasarno razprostira; ga z rokami prebrskuje, pobira stare cunje in škrpele in jih zvesto v škatlo spravlja.