Mislite si vse to in Šnakšnepskovski z duhom in telesom, s krvjo in z mesom stoji pred vami. Brez ovir pridemo iz mesta, le včasih bi se bil kak pes rad trdnote Šnakšnepskovskove suknje prepričal, katerega je pa Šnakšnepskovski, takih napadov že navajen, vselej s koščkom kruha, katerega je v ta namen vedno pri sebi nosil, potolažiti vedel. Ko pridemo do kasarne, reče Šnakšnepskovski: »Počakajta tukaj malo, imam nekaj opraviti.«