Šnakšnepskovski gre zdaj še v svoj kabinet, pa kmalu spet pride z dolgo firnažasto marelo pod pazduho.
S Šnakšnepskovskim greva naprej, za nama pa pod težo svojega bremena krevsa, in gotovo bi bil na poti obležal, ko bi se ne bil včasih s kako klobaso ali regljo pokrepčaval in s požirkom žganjca moči življenja oživljal. Vrabci so že na streljaj daleč bežali pred nami na bližnja drevesa in nas unisono pozdravljali z glasnim živživživ.