Zdaj se je nekoliko premaknil, pogleda tablico v levi roki in izdihne globoko, da stene votlo odmevajo, zra ven pa nekaj nerazumljivega mrmra, iz katerega le besede: Adelops ‒ Judendorf ‒ razumem. Te besede so mojo radovednost le še bolj zbudile, torej stopim v kabinet, se mu počasi približam in mu položim roko na ramo. Zdaj odpre oči, kot bi se zdramil iz dolgega spanja, vzdigne glavo in me milo pogleda.