Ravno sem hotel na vrata potrkati ‒ kar ostrmim in roka mi zastane. Pri na pol oddrgnjenih durih vidim Šnakšnepskovskega na stolu sedeti; pa to ni več Šnakšnepskovski, komaj le senca nekdanjega Šnakšnepskovskega. Obraz je upaden; udrto, na pol zaprto in strmeče oko zré na tla vedno le na eno mesto.