Ko je nekoč na paši sedel na plotu in zvonil z razpraskanima nogama, misli, da bi bilo bolje gospod biti, nego se v Kozjem vrhu za kozami po grmovju plaziti. Takoj je sklical svojo čredo in, dasitudi je sonce stalo še visoko na nebu, gnal jo vendar že domov in še nikoli ni svojih koz tako drvil, kakor tisti popoldan. Materi je bila jako po godu ukaželjnost njih sina; od samega veselja so se jokali.