Ko mu tako toži svojo nadlogo, šine mu misel v glavo, ubogega danes za kratek čas malo mučiti. verno posluša in ves čas zamišljeno gleda predse, potem se pomakne bliže njega, ozira se skrbno okoli, kakor bi se bal, da bi kdo drugi ne slišal njiju pogovora, in mu šepetne na uho: »Kako si pa prišel sinoči domov?« »Sam ne vem, kako; toliko vem, da sem zjutraj v postelji ležal.«