To je bilo prvikrat, torej ga je družba z začudenjem gledala; je bil, dasitudi iz začetka tih in plašen, vendar kmalu dobre volje, in ko je imel drugo merico pred seboj, je bil on že najglasnejši med vsemi. Tudi njegovi tovariši, akoravno so sicer pusti in osorni, navzeli so se nekaj Avguštinove dobre volje, posebno ko je dal za dva bokala vina. Ali zdaj, ko so se drugi malo oživili, umolknil je, jezik mu ni več služil, le nerazumne besede je blebetal in naposled ga je vino omamilo tako, da je za mizo zaspal in da so ga morali tovariši spremiti domov.