Solze so mu zalile oči, besede ni mogel govoriti v zahvalo, le roko je poljubil dobremu gospodu. Sam sebi ni mogel verjeti, da bi bilo to mogoče, in šele tretji dan, ko je že v davčni pisarni blizu vrat sedel pri svoji mizi in je prepisaval mnogovrstne reči, se je bil prepričal, da je resnica. Ko je tri dni pisal, pokliče ga višji davkar v svojo pisarno, ki je bila od obče velike sobane le z remeljni pregrajena.