Gospodje lemenatarji so ga prav radi imeli, kruha je dobival, da ni vedel kam z njim, vsa gospodinjina družina ga je imela dosti. Včasih ga je tudi kaj boljšega doletelo namreč lepi kosi telečje pečenke, katerih pa ni nikdar domov nesel, menda se je bal, da bi svojih ljudi ne razvadil. Vse je sam pojedel, če je bilo še toliko, in reveža so potem večkrat obhajale take slabosti, da je mislil, da bo umrl.