Ko se je pesem prepela nekajkrat, tedaj je napev že milejši in bolj zategnjen, boje se, da bi se sinu na poti ali kje drugje ne pripetilo kaj hudega, kar je lahko mogoče. Čim večkrat se poje, tem žalostnejša je; zdaj se vidi, da ne bi bilo nemogoče, da bi roditelji tega edinega sina ne videli več. Ta žalostna misel prevladuje dalje bolj in bolj in napev gre zdaj že skoro na jok in naposled izgine popolnoma vse upanje, da bi se še videli na tem svetu.