pa se je v srcu poleg žalosti zavoljo magistra oglašal čut hvaležnosti proti dobrotniku, in ta čut ji ni bil neprijeten in rada je premišljevala, koliko hvale je dolžna vrlemu mladeniču. Kakor sta se pa izgubila naša prijatelja, je bil spet na bojišču in spravljal pokonci nadkonjarja, omamljenega po nesrečnem padcu. Vmes se je jezil na strašljivce, ki so bili zbežali, in pripovedoval, kako se je boril z dvema, braneč nosilnico, dokler se mu ni zlomil meč.