Ko pa je stopila pred grad, je čakala tam nosilnica, v katero sta bila vprežena dva, in pri vratih je držal konjik osedlanega konja. »Milostljiva gospodična,« začne Rožekar, »jaz sem, dasi le posredno, kriv, da ste se toliko časa zamudili; dovolite, da to krivdo nekoliko poravnam. Pač si ne domišljam, da bi vam bila moja druščina ob tej uri ljuba, a vem, kaj sem dolžan vam in vašemu imenu.