Razburjena je sedla k mizi pod oknom, skozi katero se je, ker je bilo tako visoko od tal, videlo le mračno nebo; a srčna tesnoba jo je spravila spet pokonci in gnala poskušat, če se vrata morebiti vendar odpro. Poskušala je in se mučila in si otiščala roki, a zapah se ni ganil. Vlekla je na uho, kdaj se bo kak korak približal, da bi ga ustavila s svojim klicem; a slišal se je vedno le nerazločen šum kakor od dreves, ki jih maje veter.