Rdečica je polila od sramežljivosti in nejevolje pri tem predrznem pozdravu, a preden je še kaj odgovorila, se je že zahvaljevala Polonina zgovornost postrežljivemu gospodu in prosila, naj ju nemudoma pelje k dobremu. kot spremljevalke vitez Rožekar ni bil vesel, kakor bi je marsikdo drug ne bil; a malokomu bi se bilo posrečilo odkrižati se je tako hitro. Vrata v grajsko kapelo so bila slučajno odprta. »Oh, preljuba cerkvica!« je vzdihnila. »Loretske matere božje,« je pristavil nadkonjar, »trije oltarji, hudo blagoslovljeni, odpustkov dosti!«