On sam je sedel tukaj poleg poslancev in imenitnejših vazalov in očaral druščino s svojo ljubeznivostjo. Tako šaljivo in smešno je omenjal dogodke zadnjih dni in v samostanu, da se je Eizingerju od veselja smejalo srce. Največ pa je bilo slišati doktorja, ki je obširno in dovtipno razkladal svoje mnenje o vseh rečeh na svetu in še o mnogih drugih in v veliko zabavo mladega Eizingerja dražil s svojimi nazori duhovnega dostojanstvenika ter se delal mnogo bolj brezverskega, kakor je bil v resnici.