»Prijatelj Rožekar,« je dejal zaupljivo, »ti poznaš vse, kar je lepega v našem mestu: kdo je ta krasotica, poslednja je stala med deklicami in trepetala, da smo ji sami morali vzeti dišečo kito?« Nadkonjar pa je marljivo pripovedoval vse, kar je vedel in znal o, in končal z vprašanjem, kje in kdaj bo milostljivi blagovolil govoriti s srečno deklico. Grof se je prijazno nasmehnil, in zvesti je skakal okrog njega in ga opravljal in mu govoril.