Kneginjo je spremil potem do njenih sob, tam pa se poslovil, da se otrese potnega prahu, in hitel v svoje stanovanje. Sluge, ki so mu pomagali pri oblačenju, je odpravil, in sam nadkonjar je ostal pri njem. »Prijatelj Rožekar,« je dejal zaupljivo, »ti poznaš vse, kar je lepega v našem mestu: kdo je ta krasotica, poslednja je stala med deklicami in trepetala, da smo ji sami morali vzeti dišečo kito?«