Manj ponosen pa je kmalu spet prišel ven v živem razgovoru z gvardijanom, ki je na vse njegovo prigovarjanje le odkimaval. »Verjemite mi, častiti gospod, da me bo v srce žalilo, če bom moral rabiti silo,« dé naposled in gre k Vitovcu. Sivolasi gvardijan pa se je obrnil do sodnika, in ko se je vračal v samostan, ga je spremilo deset mestnih vojakov, ki so se kmalu pokazali pri oknih nad vrati.