Ko je sodnik zagledal vojaštvo, ki se je ustavilo pred samostanom, je zadržal stražnike, pa je korakal ponosno v samostan. Manj ponosen pa je kmalu spet prišel ven v živem razgovoru z gvardijanom, ki je na vse njegovo prigovarjanje le odkimaval. »Verjemite mi, častiti gospod, da me bo v srce žalilo, če bom moral rabiti silo,« dé naposled in gre k Vitovcu.