V svoji izbi za delavnico pa je sedela pri mizi z glavo podprto ob komolce in srepo gledala predse; zdaj pa zdaj je pretrgala tišino kaka grozeča beseda ali tužno ječanje. Naenkrat skoči pokonci. »Norica!« se udari ob čelo, »kaj stočeš, kakor bolno dete?«