»Bog ne daj!« je branil oni, in ko sta še nekaj časa skrivnostno med sabo govorila, se je obiskovalec tiho odpravil, zabičujé molk in opreznost. »Oh, veséli se, sin moj,« je dejala, utopljenemu v misli, »da ti ne bo treba več služiti tej satanovi zalegi, ki se imenuje celjske grofe.« »Ha, mati ‒ ali,« je popravil, »če vi kakor vrag besnite na te grofe, imate pač svoje vzroke.