Poleg krepkega, marcialnega vojaka se je videl oni še neznatnejši in bolj bled. se je držal, da se je bilo bati, da pade vznak, oni pa, da pade na zobe, a nemirno oko Boštjanovo se je povesilo pod presunljivim pogledom preprijaznega moža. »Ni se vam torej posrečilo?« je vprašal in mignil vojaku, naj spet sede.