»Naj bo, kakor je božja volja,« je vzdihnila in vprašala odhajaje, kako je pravzaprav rekel. Zdaj pa prirožlja s svojim mogočnim mečem naš junaški, vrže z velikim ropotom železno kapo na mizo, sede na stol in podpre s komolcem glavo. »Oj dragi, ljubi moj,« je vzkliknila in objemala junaka, ki se mu je to sitno zdelo; »da si le vendar spet prišel.