Krčmar ju je spremil na cesto, kjer sta imela konje priveza ne, in je zagotavljal jako moško smehljajočemu se tovarišu, da bi bil on že pokazal temu mlečnozobemu mladiču, da ga ni zadrževal pomislek, da bi nemara onečastil svoje orožje z njegovo krvjo, kajti tujec se mu zdi kak rokodelec. »Dober je,« se vtakne sitni vmes, », sin vranjebrškega graščaka.« »No, vidite, da nisva enakega rodu!« je dejal in odjezdil s tujcem.