Drugi dan pa se je poslovil od gospoda Viguleja, naročivši mu, naj dobro pazi in pozve, koliko vojaštva bo peljal grof s sabo in kdaj odrine. je daleč spremil mladeniča, in kakor so mlada srca zaupljiva in ne čutijo še toliko razločka v stanu in imetju, je bila prijateljska zveza kmalu gotova in po vojski pride tudi, to se ve, na cesarski dvor. Ko pa se je vračal Vranjebrški proti domu, je pripekalo sonce tako hudo, da mu je prišel na misel, točaja brat, ki je imel nad klancem med Vojnikom in Konjicami svojo krčmo.