Na nizkem stolčku med kupom knjig je sedel magister Petacij in ves zamaknjen v lepoto Ciceronovega govora ni spoznal svojega nekdanjega učenca. A takoj po prvih besedah mu je vzbudil znani glas spomine prejšnjih časov. »O vrli sin vrlega očeta!« je vzkliknil in ga objel in solza se mu je utrnila v sivo brado.