Njegovo srce je želelo stran, in kadar je zahajalo sonce, je postajal na visokem stolpu in zrl tja proti zahodu, kjer mu leži ljubo dunajsko mesto in v mestu hiša, v hiši pa ga čaka ljubljena žena. Toda grad je važen, tako se mu je reklo, in Bog ne daj zapustiti ga le za eno noč. Oh, kako je bila dolga zima na samoti, ko ni imel po vse tedne druge druščine nego osmerico robatih hlapcev!