Mi nisi li obljubil, da mi pripelješ veselega tovariša, svojega, ki je malo mlajši in gotovo še bolj otročji kakor jaz?« Grof si je pokril obraz z roko in molčal; kralj pa ga je vznemirjen božal in poljubljal, naj mu odpusti, če ga je nevede razžalil. A ko je zvedel grofovo nesrečo, se je spustil mladenič v jok, se oklepal svojega strica in prosil, naj zdaj njega vzame za svojega sina.