Celjski grof, nočni obiskovalec, je skočil pokonci in objel in poljubil čarobno bitje, ki se je branilo in zvijalo v njegovih rokah. »Oh, gospod grof,« je dejala gospa, »če ste res moj, ukazujem vam, da z mano večerjate in oprostite mojega moža, ki ga slavnostni odbor zadržuje, z mano vred pogostiti vašo milost.« Z največjo radostjo je sprejel grof ponudbo in popolnoma ga je očaral duhoviti razgovor s fino izobraženo žensko, katere neprisiljena, vedno zanimiva beseda je tako prikupljivo in prijetno razodevala občudovanje in češčenje mogočnega kneza.