»Tako pravi pisanje in imenuje Viljema z Vranjega. In če so res vse kreposti med sabo zvezane, kdo bi dvomil o resničnosti visokega kneza, ki v svoji pravičnosti ne išče sam zadoščenja, marveč se sklicuje na sodnika.«
»Oh, oh,« se je smejal cesar v obči radosti, »naš nekdanji svetovalec nam hoče vzeti mesta in dežele in ljubljenega stričnika in se pritožuje, če mu kdo naših ljudi izmakne le enega podložnika!