Nekako ljubosumen je postal na svojo natakarico. Kadar se je oglasil z verande ali z vrta ali iz sobe njen zvonki smeh, se je vznemiril, kaj se godi; med račune in pisanje se mu je vpletala misel, kaj počenja Zefa, in jezil se je sam nase, kaj ga to briga in moti. Zdelo se mu je, da bi bilo najboljše, če bi je ne bil nikdar vzel v službo, a da je zdaj ne more izpustiti.