Razburil pa se je še bolj ko Zefa; ne zaradi ponočnjakov, proti katerim bo dal napraviti debele v okno; ampak še vedno se mu je zdelo, še vedno je čutil, kako se ga oklepa trepetajoča Zefa. Tresel se je tudi sam in vso noč ni zatisnil oči. Kakor zmešan je hodil po svoji sobi, poslušal, če se sliši še kje kak šum, stopil parkrat na hodnik in prisluškoval in se vrnil spet nemiren, neodločen, kakor mesečen v svojo spalnico.