Zefa je sekala v veži drva, lomila treske ob koleno in se jezna spominjala, koliko prijetneje se je kuhalo v majhni svetli kuhinji v Ljubnem. Odkrivalo se ji je novo življenje, brez družbe, brez zabave, v odljudnem kraju med prevzetnimi ljudmi, in solze bi jo bile oblile, četudi bi ji ne bil gnal veter dima v oči.
Po cesti se je začul počasen korak in veselo požvižgavanje.