Lepo pohišje je škripalo na nerodno naloženih vozeh in molilo noge in naslonjala kvišku, kakor da bi prosilo usmiljenja. Ko je srečala Zefa v kočiji prvi voz z naloženo opravo, se je stresla in prebledela in umolknila med veselo zaba vo, in tako grozna slutnja jo je obšla, da si ni upala vprašati, kaj to pomeni. Ko pa se je ogibal njen kočijaž drugega voza, je kričal, da ne bi zadel: »Bistahor,, bistahor!