Kočije, ki so se vračale zvečer v Žvarovlje, so že srečavale selitev. Lepo pohišje je škripalo na nerodno naloženih vozeh in molilo noge in naslonjala kvišku, kakor da bi prosilo usmiljenja. Ko je srečala Zefa v kočiji prvi voz z naloženo opravo, se je stresla in prebledela in umolknila med veselo zaba vo, in tako grozna slutnja jo je obšla, da si ni upala vprašati, kaj to pomeni.