Kakor razvajen otrok je zapravljala Zefa, in zdaj se je začel še, kakor premagan v brezupnem boju, zapuščati. Dobro je vedela Korbinka, zakaj se skriva sin pred njo. In vendar bi mu ne očitala ona, kako je sam s svojo trmo kriv svoje nesreče; ampak preračunala bi oba skupaj, kako slabo se obnaša hotel, in kadar bi uvidel, da ima tam doli samo škodo, bi mu nasvetovala ona, da naj se znebi o prvi ugodni priliki nehvaležne posesti, ki je toliko obetala, tako malo izpolnila; naj se vrne v Šmihel in poprime starega poštenega dela, ki ne razvaja človeka, a ga tudi ne goljufa.