Vsak pozdrav je potrdil tiho srečo, ali če je zakasnel, razvedril lice in razjasnil oči. Včasih seveda so obšli Cilo tudi dvomi, in lotila se je je malodušnost, da se je vprašala, če je vse to res, če ni sama domišljava, ki bo razpuhtela kakor megla pod soncem. Takrat je težko čakala novega pisma, in ko ga je dobila, ga je prebirala, kadar je utegnila in kadar je bila sama, in tehtala besedo za besedo, se ustrašila, če se ji je zazdela količkaj dvoumna katera, in se tolažila in vznemirjala do prihodnjega pozdrava.