Kadar je pisal domov, je pristavil pozdrav na Cilo, da ne bi mislili starši, da je pozabil nanjo, in kadar je dobila ona kakšno pisanje od njega, se je končalo z naročilom, da naj pozdravi vse domače; tako jo je vpeljeval v domačo družino. Vsak pozdrav je potrdil tiho srečo, ali če je zakasnel, razvedril lice in razjasnil oči. Včasih seveda so obšli Cilo tudi dvomi, in lotila se je je malodušnost, da se je vprašala, če je vse to res, če ni sama domišljava, ki bo razpuhtela kakor megla pod soncem.