II, ki je bil preživel dobrih dvajset let kot krojač v Ljubnem na Gornjem Štajerskem, se je vračal po železnici v domovino, da prevzame zapuščino svojega brata. Bil je dobre volje, in lice se mu je mladilo, da bi mu vsak ne prisodil petdesetih let. Pogledoval je skoz okno, če bi že spoznal kak kraj, vihal siveče brke in se gladil po ostri bradi, v dvomih, ali je prav storil, da se ni obril pred soboto ali kako.